Za prve daljše počitnice smo se odločali med obiskom severne Italije, Boromejski otoki oz. jezera, ali Dubrovnikom. Odločitev je padla za jug. Torej Dubrovnik.
Zadnje dni pred odhodom sem naše prevozno sredstvo preobul in podrobneje pregledal po zimski uporabi. V petek po službi naložimo še preostanek krame in se po temi odpravimo do Ljubljane na “praznični” obisk k babici. Prespimo na dvorišču.
sobota, 23. 4. 2011
Zjutraj se po izdatnem zajtrku ob 10.30 odpravimo proti jugu. Avtocesto zapustimo pri Novem mestu in zavijemo proti Metliki, kjer natočimo gorivo in prestopimo mejo. Moj prvi namen je bil, da potujemo mino Plitvičkih jezer in Liki do Zadra. Seveda sem takoj po meji zgrešil odcep, ker nisem zaupal navigaciji oz. sem gledal le prometne oznake, zemljevida pa prej nisem dobro pregledal. 
Pot tako nadaljujemo do avtoceste in od Bosiljevega naprej po njej do morja. Edin omembe vreden dogodek je bil prva Javova vožnja avtodoma. Pogoji so bili idealni za takšno početje. Nič prometa, lepa cesta in odlično vreme. Po tunelu Stevi Rok se zamenjava. Poba je bil navdušen. Mogoče pa še bo šel kdaj z nami. 
Drugače je napovedal, da je ta izlet za njega zadnji z nami. Zelo hitro je dodal, da to velja za kakšno leto.
V kamp Nordsee (N43.90562 E15.51634) pri Pakoštanih pridemo precej zgodaj. Če bi imeli daljšo pot ali bi se nam mudilo, bi prevozili še vsaj nekaj sto kilometrov. Ta kamp sem izbral, ker so informacije o kampu obljubljale uporabo Camping Cheque. Hmmm, samo obljubljale. Ob prihodu je bila recepcija zaprta in napisano, da naj poiščem receptorja v baru. Pojma nisem imel kje je bar. Ker je bife (kar je bil ta bar) običajno pri obali se odpravim tja. Vmes me ustavi možak in me v mešanici nemščine, hrvaščine in še kakšnega jezika povpraša kaj želim. Ko mu pojasnim, da želimo prespati in povem način plačila (Camping Cheque), je začel komplicirati, da ima aparat za CC pokvarjen in da bo enako računal za gotovino. Nasmehnem se in si mislim, da jug deluje tudi na pedantne Nemce.
Do večera prebijemo dan med sprehodi, branjem knjig in poležavanju na ostankih toplega sonca. Vmes so se prikotalili oblaki.
nedelja, 24. 4. 2011
Zjutraj si privoščimo zajtrk, po predpisih. Pred odhodom še poravnam strošek nočitve, 100 kn za nas štiri. Lepo.
Najprej se ustavimo čez nekaj kilometrov v Dragah. S ceste smo videli, da se je kamp Oaza mira, kjer smo pred leti preživeli nekajkrat dopust, krepko spremenil. Na hribu so mobilne hišice, parcele bolj zelene.
Pot nadaljujemo mimo Vodic, Šibenika in preko hribov do Kaštela pri Splitu. Med tem delom poti je bilo najbolj zanimivo opazovati gostilne ob poti. Pri vsaki se je na žaru vrtelo nekaj za pod zob. Čeprav je bilo še zgodaj, me je zagrabila lakota. Glasno sem napovedal, da se naprej od Splita ustavimo v eni izmed gostiln na kosilu. Ampak iz te moke ni bilo kruha. Vse gostilne so bile zaprte, zapečatene.
V Makarski smo se želeli ustaviti na kavi in sladoledu, pa so nas neprijazne oznake (prepoved parkiranja za AD) pregnale v kraj Tučepi, kjer pa ni bilo sladoleda. Katastrofa. In ti ljudje se gredo turizem.
Na koncu smo pristali prezgodaj v Dubrovniku, kjer sem za kosilo kar sam poskrbel.
Sredi popoldneva smo se namestili v kampu Solitudo (N42.66191 E18.07050) in se namestili. Preostanek dneva smo “zabili” enako kot prejšnji.
ponedeljek, 25. 4. 2011
Zjutraj se zbudimo v sončno jutro. Po običajnih jutranjih opravilih se odpravimo na lokalni avtobus. Izstopimo pri vhodu v staro mesto in se predamo občudovanju dubrovniških znamenitosti.
Odkrijemo gostilnico, kjer je pianist preigraval znane melodije. Posedimo ob kavi in se prepustimo blagodejnim učinkom glasbe, sonca in dobre kave. Nadaljujemo s sprehodu po ozkih ulicah in ogledovanju trgovinic in izložb. Čeprav je velikonočni ponedeljek, ni pretirane gneče. Poleti je verjetno precej drugače. Vmes poiščemo gostilno, kjer se ustavimo na kosilu. Ob plačevanju računa ugotovim, da je cena znosna in niti pretirana.
Odpravimo se nazaj proti avtobusni postaji. Vmes se še posvetimo zemljevidu, kjer so vrisani zadetki med vojno (1991-1992). Groza.
Zgodaj popoldan pridemo nazaj v kamp in se posvetimo bolj počitniškim dejavnostim. Nastavljanju soncu in lenarjenju. Ker pogrešamo bližino morja, predlagam premik do kampa Monika v kraju Molunat. Zvečer pripravim AD za premik.
torek, 26. 4. 2011
Ponoči me prebudi rahel dež. Kot so kazale napovedi. Zjutraj poravnam strošek kampa in odpravimo se proti jugu. Vmes opravimo še nakup kruha in drugih delikates. Med vožnjo nas dobi tudi precej močna ploha. Po dobri uri vožnje pridemo do vasice Mulinat v kamp Monika (N42.45304 E18.42807). Pri vhodu srečamo forumaša Uroša, ki z družbo zapušča kamp in se podaja k sosedom, v Črno Goro.
Poiščemo primeren prostor na terasah v bližini morja. Hitro razmestim stole in mizo. Za popolni užitek pa manjka samo še sonce. Ta dan ga nismo dočakali. Smo pa opravili pregled kraja. Je še vse zaspano. Opazimo veliko apartmajev in privezov za čolne. Očitno je poleti precej živahno.
Malce turobno popoldne so popestrile ptice, ki so prijetno žvrgolele v krošnjah starih fig in oljk. Da pa ne bo popolnoma dolgčas, sem v AD našel ribiški pribor in ga šel malo namočit. Posebnega uspeha ni bilo, pa tudi to ni bil moj namen. Malo ubijanja časa. Vmes je poskusil ribiško srečo še Žiga, ki pa je kmalu obupal.
sreda, 27. 4. 2011
Zjutraj nas prebudi sramežljivo sonce, ki se je prebijalo skozi oblake. Ker je prejšnji dan zmanjkalo kruha, je prva pot do trgovinice. Založenost je bolj borna. Tule še niso zalaufali. Pa tudi lokalni ribiči nimajo rib. No ja.
Jutranji sprehod me je dodobra zbudil in po zajtrku sem se odpravil na obalo, ribe lovit. Bilo je malo več sreče in sem iz vode potegnil vzorec, ki je končal na žaru. Celo kosilo ni bilo, je pa bilo za popestritev. Poleg rib, smo uničili še šparglje, ki sva jih s Karmen nabirala v okolici.
Med ribarjenjem smo imeli v kampu poseben obisk – ovce.
Popoldan Jan prijavi, da bi šel domov, ker je dogovorjen za paintball za soboto popoldan prestavljen na petek. V mislih mobitele in podobno tehnologijo nekam pošljem. Kljub vsemu se odločimo za pot nazaj.
Proti večeru pospravim kramo, ker bomo zjutraj takoj po jutranji kavi odšli nazaj.
četrtek, 28. 4. 2011
Ker v sredo nisem mogel poravnati računa, sem se pred odhodom odpravil plačati račun. Lasnika sem vrgel iz postelje in niti preveč jezen ni bil. Pa še računal je bolj po domače, 200 kn za dva dni.
Ob plačilu me povabi še v klet, kjer mi da steklenico svojega vina. Mislim, ob odhodu!!! Kje pa je bil, ko sem prišel in mi ponudil vino. 100% bi ga kupil pri njemu in ne v trgovini. Resnično tile kraji in ljudje delujejo še v leru. Groza.
Pot nazaj ni bila nič posebnega, le pot do avtoceste je bila precej razkopana. Pa tudi to smo preživeli. Seveda sem Janu spet dal v roke volan, sam pa sem zabušaval. Ker je poba zelo lepo vozil, sem celo malo zadremal. To je bilo zanj največje priznanje.
Z večernim soncem pridemo domov. Kljub dnevu krajšemu izletu, smo zadovoljni in polni vtisov.
