Letos sva si zadala s Karmen, da morava bolje spoznati domačo deželo, ki skriva veliko lepih dolin in gričev. Hmm, nisva ljubitelja švicanja v hrib, pa tudi psa sva si omislila. Za prvi cilj sva si izbrala Logarsko dolino, ki sva sicer že obiskala, ampak bo najin prvi s psičko Bello. Ker imava doma tudi še otroke in jih je potrebno nahraniti,sva na pot odšla v soboto dopoldan.
Najprej sva zavila proti Velenju in mimo Šoštanja proti Mozirju ter naprej proti cilju. Prvič sva oz. smo se ustavili na parkirišču pod slapom Rinka. Našo Bello sva prvič peljala na bolj zahtevno potepanje in sva jo malo v daljše sprehode želela počasi navaditi. Do slapu je prišla brez težav in zapletov. Zdelo si je čudno, da ji dovolim piti vodo. Luže v oklici doma so ji namreč prepovedane.
Ob vožnji na parkirišče za AD, kjer bomo prespali, smo se ustavili še pri slapu Palenk. Ogled je bil moten, ker so imeli poročni obred. Ker je bil čas za kosilo, smo se odpravili na "kmečki" turizem v bližini. No ja, domače hrane niso imeli, zrezkov pa kolikor hočeš. Na srečo je bila gobova juha in posladek. Oboje dobro.
Polnih želodcev, vsaj midva s Karmen, se odpravimo na parkirišče, kjer smo prebili sončno in vroče popoldanske ure. Vmes sem Bello zabaval z metanjem kamnov v vodo in podobno. Z nočjo je prišel na vrsto enkraten pogled na nočno nebo. Brez smoga in oblakov.
Spanec je "motil" le bližnji potok. Vsi trije smo spali kot dojenčki.
V nedeljo po zajtrku opravimo krajši sprehod, ki bi bil čisto enostaven in nevreden omembe, če ne bi Bella imela bližnje srečanje s električnim pastirjem. Ker pa sprehod za Bello ni bil kratek, je po povratku zaspala kot top in veselo smrčala. Midva s Karmen pa na martinčkanje in lenarjenje. Po kosilu se popoldan odpravimo proti Celju.
