Načrt, da potujem službeno v Turčijo v okviru projekta Comenius je kriva Andreja, ki je želela spremljevalca s šoferskimi izkušnjami in se ne boji nenavadnih situacij.
Ob obilici dela v šoli in zagotovilu, da nimam posebnih obveznosti sem na koledarju le obkrožil dneve odsotnosti. Ker pa zadeve niso preproste, se je seveda tudi ta počitniški načrt izjalovil in se je moja vloga spremenila iz nepomembne v zelo pomembno. Andreja je dobila hudo angino in ... Panično se vržem v študij ciljev projekta, seznanim z izdelki dijakov in seveda spoznam simpatični dijakinji Nino in Samanto, ki me bosta spremljali na poti.
Naša ekspedicija se na pot odpravi v petek, 12. 10. 2012, zjutraj. Do Zagreba nas zapelje najeti prevoznik. Sledijo poznani letališki rituali: preverjanje tabele odhodov, čekiranje prtljage, varnostni pregled, kava v čakalnici, vkrcanje in let. Pa ni vse tako preprosto. Ob čakanju v avli pred čekiranjem opazujem tablo odhodov in seveda sem skoraj spregledal našo najavo. Še dobro, da morajo dekleta na stranišče. Malo panično me opozorita, da je pri čekiranju huda gneča. Pogled na uro sicer še ne napoveduje krize, ampak se vseeno odpravimo proti vrsti. Na naše olajšanje je gneča pri drugem letu. Smo pa oddali prtljago za naš let in skozi kontrolo odpravili v mednarodni del letališča in zasedli strateške stole pred našimi vrati.
Samanta je prvič letela in jo je v letalu malo stiskalo. Ampak je hitro oživela. Vzlet, let in pristanek so potekali brezhibno. Dekleti sta veselo slikali in uživali. Med letom se malo pogovorimo in izvem, da je Nina vegetarijanka, Samanta pa je že sodelovala pri projektih in bila na Slovaškem. Očitno bomo dobra ekipa.
Istanbulsko letališče je ogromno, ampak solidno označeno. Iz mednarodnega dela se po zaviti poti odpravimo do domačega dela letališča. Vmes je bilo kup kontrol. Še najbolj so bili zdolgočaseni policaji pri potnih listih. Fantje umirajo od dolgega časa. So pa kljub vsemu natančni, ker so tik pred nami odkrili "slepe" potnike. Ni bilo tako hudo, le nekaj Korejcev je zašlo v napačno vrsto.
Končno, po 3 urah, dočakamo napoved našega leta v Kayseri. Let je spet potekal brez težav in Samanta je postala že čisto udomačena na letalu.
Na obeh letih je pogled na turško pokrajino pokazal, da so polja skoraj v celoti obdelana. Priznam, da me je to spoznanje pozitivno presenetilo.
V Kayseriju smo pristali že v popolni temi. 10 ali 15 minut po izkrcanju se prične izdaja kovčkov. Čakamo in čakamo. Naše ni. V sebi pričnem preklinjati in bentiti. Čez nekaj minut ostanemo sami in uslužbenka, ki je stala na vratih, nas pokliče k sebi. Ves penast ji želim pojasniti, da ni naših potovalk, pa me takoj prekine in povpraša za ime. Na seznamu prečrta naša imena in pravi naj gremo z njo. Sem se že videl s potovalnim paketom v sili. Pa na srečo ni bilo tako hudo. Ker smo bili "mednarodni" potniki, nas je prtljaga čakala na drugem izhodu.
Na parkirišču poiščemo predstavnika renta-car podjetja in v nekaj minutah prevzamemo avto. Na srečo sem navigacijo pripravil že v Celju in smo do hotela prišli hitro in brez zapletov. Vmes me je stisnilo, ker smo se vozili za moj okus po precej čudnem okolišu. Sredi te "puščave" zagledamo zelo lepo stavbo, naš hotel.
Sledi naslednji kulturni šok. Postreščki so kar tekmovali kdo bo prej vzek potovalke in kdo parkiral avto. Malo zmeden se prepustim zadevi in se odločim, da bom že zjutraj stvari pošteno pregledal.
Po prevzemu ključev ni bilo niti opcije, da bi sami odšli v sobe. Stisnem prvo napitnino v svojem življenju v roke. Možak me je malo čudno pogledal, je pa bilo zjutraj bolje, avto nas je čakal pred vrati. Vmes spoznam, da napitnine v hotelih niso več obveza. OK, vemo kako naprej.
13. 10. 2012
Večerni sprehod po okolici hotela sem hitro zaključil. Vse ena sama razvalina. Brrrr. Jutranja slika okolice ni nič boljša. Je pa hotel nov in lep. Verjetno bodo obnovili celotno četrt. ČE!
GPS naravnam na letališče pri Ankari in cestna gneča Kayserija se hitro spremeni v precej dolgočasno vožnjo po neskončni planoti na okoli 1100 metrih nad morjem in izjemno lepi štiripasovnici. Ponovno sem pozitivno presenečen. Sonce nas prijetno greje skozi stekla in dekleti zaspita. Termometer pa kaže prijetnih 15 stopinj.
Da pa ji vse monotono, nekje na polovici poti poskrbi policijska kontrola. Ne vem kdo je bil bolj presenečen. Mi v avtu ali policist, ki nas je ustavil. Angleško ni znal niti ene besede. Nekako se sporazumeva in pokažem mu potni list, ki ga gleda kot tele v nova vrata. Najbolj pa so mu v oči padli Samantini svetli lasje. Želi še pregledati prtljažnik in kovčke. Fant ima srečo in izbere Samantin kovček. Okoli nas se naberejo še drugi policist in si ogledujejo prizor. Vrne mi potni list in spregovori menda edino angleško besedo OK in z roko pokaže, da gremo lahko naprej. Priznam, da mi ni bilo vseeno, ko sem skozi okno videl avtomate in neprebojne jopiče. Kanček dvoma in skrbi je ob takih prilikah vedno prisoten. Sta pa dekleti vse skupaj vzeli za šalo in kmalu je padel komentar, da je dobro da niso izbrali Nininega kovčka, ker notri skriva nekaj litrov žganja. Vsi trije se šali nasmejimo.
Okoli 14. ure pridemo v bližino Ankare oz. do cestnega obroča. Ker je časa dovolj, se odpravimo skozi središče. Zanimiva izkušnja. Po precej osamljeni vožnji po podeželju nas objame veliko vozil in hupanje. Vožnja postane adrenalinska in napeta. Ampak kmalu spoznam, da ni tako hudo kot je videti. Vozniki se sicer oznak in pravil ne držijo preveč, niti rdeča luč na semaforju ni sveta, ampak vsi zelo pazijo kje je kdo. Le lov na pešce je odprt. ;)
Srečno prispemo na letališče, oddamo avto in počakamo na našo vezo, gostitelje. Malo prd 16. uro pride na letališče naš gostitelj Cüneyt (Đunet), ki nas je odpeljal v hotel. Dekleti ostaneta v sobi, sam pa se v avli zapletem v razgovor s Cüneyt-om. Kmalu se nam pridruži še Şeniz (Sinet), ki je vodja ekipe v Turčiji. Skoraj za dve uri ostanemo v pogovoru. Posebej jih je zanimalo zakaj smo pristali v Kayseriju. Povem jim, da je vse skupaj načrtovala Andreja še predno je vedela za njihov program. Şeniz je zanimalo moje mnenje o njihovih cestah in voznikih. Nad mojim pozitivnim mnenjem je presenečena. Ko pa ji pojasnim, da imam avtodom in potujemo po različnih državah, je razumela moje mnenje.
Pred večerjo se nam pridruži še njihov dijak, ki nam je pred večerjo še razkazal okolico hotela.
Dobimo pravo turško večerjo in dovolimo si pokazati kako se stvari streže. V palačinko moraš dati meso, zelenjavo in zaviti. Seveda se je z rokami. Zanimivo.
Ko napolnimo želodce, smo ugotovili, da smo utrujeni.
14. 10. 2012
Naslednji dan me zbudi mestni vrvež in sonce. Po zajtrku se odpravim raziskovat okolico. Dekleti pa sta poiskali trgovinice.
V večjem nakupovalnem središču doživim presenečenje v obliki kontrole osebne prtljage in hojo skozi varnostna vrata. Kasneje sem izvedel, da se bojijo terorističnih napadov. V centru najdeš vse in cene, ki sem jih pogledal, niti niso visoke. Še najboljša pa je bila kava v Starbucks. Prava turška bo na vrsti drugič. Sem pričakoval kavarne na vsakem koraku, pa jih ni. V vseh lokalih pa na veliko strežejo izjemno okusen čaj.
Med vračanjem v hotel se ustavil še v špeceriji in tudi tu ugotovim, da so cene znosne. Malo se opremim z izdelki za hude čase. ;)
Med spremljanjem dirke F1 me prime lakota in se odpravim na izjemno okusno kosilo. Cena več kot ugodna, 5 eur, za hrano in pijačo.
Popoldan se z dekleti dobimo na sestanku, kjer načrtujemo aktivnosti za naslednje dni. Pregledamo predstavitve, filme in pripravimo spremno besedilo. Sledi še prevajanje v angleščino, ki sta ga dekleti opravili kar sami. Pridni punci.
Pri večerji spoznamo še dve ekipi Grke in Poljakinje. Med večerjo se predstavljamo drug drugemu in ugotavljamo skupne točke ter razlike. Kmalu ugotovim, da bo Silvija, Poljakinja, glavna govorka. Včasih je že malo ... Med večerjo se dijakinje, tudi iz Poljske sta prišli dve dijakinji, porazgubijo. Krive so bile politične teme, ki smo jih starci veselo načeli. Pridruži se nam še Turški kolega (Atila), ki je bil z nami ves čas obiska.
Kljub vsemu se dogovorimo za skupen sprehod. Med pregledovanjem zbora ugotovim, da sta se moji dekleti zgubili. Ker smo starci predolgo čvekali, sta se utaborili v sobi. Saj še bodo priložnosti za klepet. Med sprehodom sem poljskima dijakinjama priporočil Nino in Samanto za nakupovalne izlete.
S sprehodom zaključimo, ker imajo Grki s seboj dijakinjo s posebnimi potrebami, bi rekli pri nas v Sloveniji.
Pred razhodom nam Atila naroči, da se zjutraj dobimo ob 9.30 pred hotelom.
15. 10. 2012
Zjutraj izvem, da je Samanta imela prejšnji večer prebavne težave. Tudi mene malo zvija in upam, da bo bolje. Zaradi tega se zajtrka lotim zelo previdno in v omejenih količinah.
Ne glede na občutke in počutje, se ob načrtovani uri vsi zberemo pred hotelom in čakamo avtobus. Seveda so po turško zamujali. Vedno bolj razumem zakaj so v urniku pripravili precej ohlapen razpored ur. Avtobus pride skupaj z romunsko ekipo, ki stanuje v drugem hotelu. Pred hotelom se ustvari gromozanski zastoj in slišimo celo simfonijo hupanja. Ko smo se vsi zložili na avtobus, sem pričakoval, da bo posilil z vzvratno vožnjo, ker je bila pred nami precej ozka ulica s parkiranimi avtomobili. Šofer jo je mirno ubral naravnost in vijugal med parkiranimi avtomobili. Pričakoval sem, da bo vsaj enkrat z zadnjim previsom udaril v avto. Pa ni, dober voznik.
Po vijuganju v lokalnih ulicah in vožnji po širših ulicah se prebijemo na štiripasovnico proti Kayseriju. Šola gostiteljica ni v Ankari, ampak kar nekaj kilometrov izven mesta.
Pred prihodom v šolo se ustavimo še v menjalnici, ker so morali nekateri zamenjati denar v turške lire.
Prihod v šolo je bil v stilu predsedniškega sprejema. Dijaki so mahali z zastavicami in na dvorišču so čakale preobložene mize. Sledi nastop fantovske folklorne skupine in prikaz veščin dijakov pri reševanju ponesrečencev. Govori so bili bolj za lokalno publiko, ker so bili v turščini. Nekaj besed je Šiniz prevedla, ki pa jih ob obupnem ozvočenju nismo preveč razumeli.
Sledi degustacija hrane, ki je bilo za vsaj 4x več udeležencev. Sledi še prestavitev vseh partnerskih šol in delitev daril.
Zatem pa zabava. Tuški dijaki in dijakinje (to je mešana šola, zdravstvenih programov) so pokazali svoje plese in hitro zvabili na plesišče dijake naših skupin. Prav uživali so. Vmes nas povabijo na ogled demonstracije oživljanja pacienta. Uredim še izpis spremnega besedila, za popoldansko predstavitev.
Sta bili Nina in Samanta izjemno simpatični vsem dijakom turške šole. Bolj ali manj odkrito so ju slikali. Kasneje pa so že letela Facebook prijateljstva. Če zapišem, da jima je na koncu kar godila gneča, se ne bom veliko zmotil.
Sledi povabilo na kosilo, ker ubogi revčki že nekaj časa nismo jedli. Napokajo nas na avtobus in sledi vožnja v športno dvorano. Po kosilu, gremo v predavalnico in pričnemo predstavljati naše države. Glede naše državo, so Turki naredili napako. Sicer je zastava in naziv pravi, ampak na zemljevidu so pa kiksnili. Označili so Slovaško. Po opozorilu je bilo Šiniz nerodno in se je opravičevala.
Predstavitve so trajale skoraj dve uri in okoli 17.00 se odpravimo nazaj v hotel. Ob 18.00 Anja (koordinatorka projekta iz Romunije) skliče sestanek vodji timov. Precej govorjenja za malo sklepov. No ja.
Po večerji imamo še turški večer, ki ga popestri trebušna plesalka. Dijaki vseh skupin pa so se na plesišču prijetno zabavali in to tako dobro, da na plesišče zvabili tudi profesorje oz. starejše dele ekip.
16. 10. 2012
Zjutraj izvem, da je Samanti slabše in je večino jutra preživela v stranišču. Ponedeljkova slabost se je samo poslabšala. V bližnji lekarni kupim zdravilo in učnike še prej preveri na spletu. Ko težavo zaupam Šiniz in Atili, mi predlagata še njihovo lokalno zdravilo, mleto kavo z limoninim sokom. Tako je Samanta morala zaužiti še to zdravilno mešanico. Zelo pogumno se je držala, ko je požirala to čudno mešanico in jo zalivala z navadno vodo. Odločim se, da mora Samanta ostati v hotelu in ob morebitnih težavah poiskati pomoč v recepciji, ki so je bila prijazno ponudili v primeru zapletov. Na srečo zapletov ni bilo.
Čeprav je bil odhod napovedan ob 9.30, smo se odpeljali šele ob 10.15. Turška natančnost. ;) Najprej je bil na vrsti Ataturkov mavzolej, ki je resnično vreden ogleda. Poleg muzeja je največjo radovednost pritegnila menjava častne straže. Zanimiva predstava.
Pot nadaljujemo v obnovljen del Ankare, ker imamo čas za kosilo. Z Nino najdeva prijeten lokal, ki ima celo hrano za vegetarijance. Vse skupaj zalijeva s CocaColo, da preprečiva črevesna obolenja. ;) Ob poravnavi računa sem prijetno presenečen, vse skupaj 8 eur (20TL). Vmes dobim optimistično Samantino sporočilo, da je bolje.
Pot nadaljujemo proti gradu in muzeju anatolijske umetnosti. Do muzeja ne pridemo, ker obnavljajo ceste in smo padli oz. naredili gromozanski zastoj. Hupe so se oglasile v vseh notah. Zaigrale so ušesom precej neprijazno simfonijo. Le s pomočjo policije smo rešili iz zastoja.
Atila nas nato zapelje na grad. Naš šofer je vreden občudovanja, ker vijuga po preozki cesti, se izogiba parkiranim vozilom in nasproti vozečim. Na grad se povzpnemo med prodajalci semen in oreščkov. Zelo zanimiv pogled. Obzidje gradu ponuja izjemen pogled na Ankaro, ki se razteza do samega obzorja. Med vračanjem proti avtobusu se nekateri preizkusijo v barantanju, sam pa raje zavijem v prodajalno izdelkov iz oliv in kupim spominek za ženski del ekipe, ki me čaka doma. ;)
Zadnji ogled je ogled mošeje. Z zanimanjem si jo gledam, ker mi je do sedaj v zbirki manjkala le še mošeja. Ogled mošeje me je prijetno presenetil. Enostavna arhitektura, velika zračnost in čistoča.
Torkov večer je bil bolj spokojen. Minil je ob gledanju televizije, kjer so bile kvalifikacije za nogometno prvenstvo in pakiranjem kovčkov, ker smo se naslednji dan selili v Kapadokijo.
Seveda pa sem predvsem pogledal kako je s Samanto. Na pogled in tudi drugače je bila bolje. So pa organizatorji zelo pozorni in ponudili vso možno pomoč. Eden izmed učiteljev, je šel Samanto tudi pogledati in preveriti kakšna zdravila ima. S kupljenimi zdravili in drugimi domačimi zdravili je bil zadovoljen, je pa ob morebitnem poslabšanju naročil, da moramo takoj poiskati zdravniško pomoč. Sem pa sem bil prepričan, da bo vse OK, ker je Samanta ob naši vrnitvi bila veliko bolje.
Kljub mojemu optimističnemu pogledu na njeno stanje sem ji nakupil vitaminov in nekaj dobrot za energijo.
17. 10. 2012
Zjutraj me presenetita dekleti, ki sta na zajtrk odšli pred menoj. Sicer je Samanta še vedno vztrajala samo pri kruhu, ampak se je počutila mnogo bolje in tudi obiski posvečenega mesta niso več nujni.
Vožnja proti Kapadokiji se prične z običajno polurno zamudo. Nihče se več ne razburja. Med vožnjo nas postrežejo z vodo in kavo. Opazil sem, da vodo postrežejo povsod in to takoj ob prihodu.
Med vožnjo opazujem pokrajino in spoznam, da imamo zelo napačno predstavo o Turkih. Polja so obdelana in pripravljena za setev. So pa malo šlampasti in nikamor se jim ne mudi. S smetmi pa je tako, da se trudijo in čistijo. Ankara je neverjetno čista.
Zelo kmalu se iz zvočnikov zasliši njihova glasba in zabava se prične. Ples kar na hodniku med sedeži. Izjemno vzdušje. Šofer to norenje mirno prenaša.
Po dobri uri vožnje se ustavimo ob slanem jezeru. To mrtvo jezero, ki je globoko le 2 m, je drugo največje jezero v Turčiji. Seveda se poslikamo, nekateri nakupijo spominke.
Pot nadaljujemo proti podzemnemu mestu, ki so ga izdolbli v skalo. Precej klavstrofobična izkušnja. Ni zaman na vhodu v podzemlje opozorilo, da ogled ni za srčne bolnike, astmatike in druge s podobnimi boleznimi. Pa še kolena morajo biti dobra, ker je vmes tudi nekaj hoje v čepečem položaju.
Sledi kosilo v Kapadoki. Kosili smo v restavraciji na robu doline in je izza mize neverjeten pogled na dolino z izdolbenimi skalami. Po kosilu pa še šoping in ogled znamenitosti.
Dan zaključimo v restavraciji, kjer nam ob hrani in pijači prikažejo njihove plese in običaje. Za zaključek dneva sledi še vožnja v hotel, kamor prispemo ob 00.30.
18. 10. 2012
Po jutranjem zbujanju in zajtrkovanju izvemo, da so odhod prestavili za dve in pol ure. Z nejevoljo čakamo v recepciji. Tukaj pač življenje teče z drugačno hitrostjo in improvizacijo. :(
Na avtobusu izvemo, da si bomo ogledali le muzej na prostem in nato nas vodi pot v Ankaro. Muzej na prostem ni nič pretresljivega, kar ne bi videli v njegovi okolici. Izjema so le cerkve s freskami, ki so izdolbene v skale. Zanimivo je da so to starokrščanske cerkve. Bo treba o tej temi doma še več prebrati.
Sledi monotona vožnja po meni že znani cesti. Edini omembe vredni dogodki:
premetali so zasedbe na avtobusih; tako se na enem znajdemo samo spremljevalci in na drugem samo dijaki
krave zasedejo cesto; sem pa dogodek skoraj prespal
močan naliv malo pred Ankaro
Po večerji poravnam stroške našega bivanja in druge postavke. Nam, spremljevalcem, se nekako še ne gre v posteljo in zato Turki poiščejo bar z glasbo. Ko pa je treba na pot se pred hotelom zberemo Turki, Grki, Portugalci, Italijani in mi. Drugi so zaspani ali pa jim ne diši peš hoja. Kljub vsemu prepričamo naše dijake, da gredo z nami.
Pot do tega bara se je ZELO vlekla, pa tudi ni bil to kar smo iskali. Italijanke so zelo kmalu obupale in šle domov s taksijem. Naslednji pa smo bili mi skupaj z Grki. Če ni bilo zabave, je pa bil pošten večerni sprehod.
19. 10. 2012
Dan, ki ni vreden posebnega omenjanja. Ni posebnih aktivnosti, le sestanek koordinatorjev.
Sicer sem med zajtrkom navezal stik z vodjo italijanske ekipe in se dogovoril, za dvostranske izmenjave v okviru projekta in o možnosti sodelovanja v novem projektu izmenjave posameznih dijakov.
Vmes sem dobil še idejo kako olajšati komunikacijo med sodelujočimi. Uporaba QR kode bo zanimiva izkušnja. Sestanek je potekal povsem običajno in smo le potrdili sklepe, ki smo jih dorekli že v ponedeljek.
Popoldan je minil v totalnem lenarjenju in počivanju. Vmes še skočim v trgovino na zadnji nakup.
Večerja mine v prijetnem klepetu s predstavniki Portugalske in Grčije. Po večerji pride na vrsto poslavljanje in zahvaljevanje.
20. 10. 2012
Noč je kratka in ura zvoni prezgodaj, ob 2.30. Groza! Preverim ali sta dekleti pokonci. Tudi zadnji dan nista zatajili. Bravo. Pred hotelom nas čaka prevoz in skupaj s Poljakinjami se odpeljemo na letališče. Še zadnji objemi in pozdravi. Poljakinje odidejo na mednarodni del, mi pa v domači del.
Čakanje na vkrcanje si krajšamo s kavo, klepetom, potikanjem po letališču in branjem. Ob 5.50 se prične vkrcanje. Končno gremo proti domu. Na letališču v Zagrebu pristanemo ob 10.30. Sledi še vkrcanje v šolski kombi in pot v Celje.
