Dost mam

Zadnje dni poslušam, da se godi krivica, da smo nenormalna država in podobno.
Res smo čudna država. Zaporniki hodijo oz. bodo hodili na seje parlamenta. Tisti, ki zmerjajo z zombiji, trenirkarji, nedemokrati in podobnim, ne morejo in ne smejo drugim očitati, da so nestrpni in nedmokratični. Ni mi všeč retorika in način njihovega delovanja, čeprav je v njihovem programu zapisanih nekaj všečnih idej. Sicer pa so tudi v programih drugih strank. Problem so ljudje v strankah. Vsi skupaj so preveč povezani in odvisni drug od drugega.
Poslanci pa so naslednji problem. To niso poslanci državljanov, ampak volilni avtomati. Čeprav so humanoidi se obnašajo (vsaj večina dosedanjih predstavnikov državljanov za večino pomembnih primerov) kot glasovalni avtomati. Žalostno.
Dosti imam politike, ki dopušča, da posamezniki ne spoštujejo prava, če že niso moralni (ne spoštujejo niti svojih besed).
Dosti imam politike, ki dopušča, da javni organi delujejo kot so do sedaj (čakalne dobe pri pridobivanju soglasij, potrdil in podobnim).
Dosti imam politike, ki svojim sledilcem ureja zapislitve na delovnih mestih za katere niso usposobljeni, niti sposobni (zaposlitve na operativna delovna mesta).
Dosti imam politike, ki za svoj osebni interes zlorablja naivne ljudi (upokojenci, socialno šibki ...).
Dosti imam politike, ki so tisto, kar očitajo drugim.
Dost mam!!

Do Bretanje in nazaj

Za letošnji dopust je bilo kar nekaj izbire. Na koncu je zmagala Bretanja z ogledom ene etape Tour de France. Ker so najini mladiči odrasli in jih ne zanimajo znamenitosti in podobno, sva s Karmen ostala sam od človeških popotnikov. S seboj sva seveda vzela našo psičko Bello.
Odhod sva načrtovala 14. ali 15. julija, ker sva počakala podelitev maturitetnih spričeval. Letos je Žiga maturiral in jeseni odhaja po svoji poti. Ehhh, otroci odraščajo, midva pa ostajava sama. Za sedaj.
Ker se je vse dobro izteklo, sva jo na pot mahnila 14. julija zvečer in opravila dober začetni kos poti. Med pripravami na pot sem odkril spletno stran nizozemskega društva (campercontact.nl), kjer je ogromno dobrih koordinat. Večinoma sem izbiral postajališča po njihovem seznamu.
Po okoli 250 km se za prvo prenočevanje ustaviva v Latisani (N45.78182 E12.99309), med Benetkami in Gradom.
15. 7. 2014
Zjutraj se s postajališča premakneva naprej, vmes se ustaviva za zajtrk, točenje goriva in tako naprej po avtocesti do francoske meje.

 

Pot naju pelje mimo Briancona proti prelazu Col du Lautaret (N45.03330 E6.40686).

 

Odlično postajališče in izhodišče za razne izlete na bližnje vršace. Aja, parkirišče je visoko, na 2060 m nad morjem. Ker sva prišla precej zgodaj, se seveda odpraviva raziskovati bližnje poti in travnike. Najbolj je bila vesela Bella, ki je našla ovce in jih seveda veselo oblajala. Najdeva miren kotiček, brez motečih faktorjev (ovc, ljudi, krav...) in jo malo spustiva s povodca. Dobro se je na divjala.

 

Večer je miren in sončen. Martinčkanje na soncu je odlično. Vendar ob sončnem zahodu postane hladno in se zapreva se v AD ter se odpraviva spat.
16. 7. 2014
Prebudi naju nebo brez oblačka, sonce in blejanje ovc.
Sledi spust v dolino med množico kolesarjev, ki so se vzpenjali na prelaz. Do elektrarn je bila pot lepa in vredna ogleda. Kasneje pa je monotona in polna gradbišč. Pot nas pelje mimo Grenobla, pod Lyonom do St. Symphorien Sur Coise, kjer opravim praznjenje neprijetnih zalog.

 

Odpraviva se do kraja Grammond (N45.56202 E4.44268), kjer se ustaviva za ogled etape, ki je bila šele naslednji dan. Karmen pripravi kosilo, opazujem sosede. Zanimivo. Sicer še ni gneče kot smo jo doživeli 2011 na Gapu, pa je kljub vsemu zanimivo. V bližini, dober kilometer južno v kraju Fontanes, je lepo postajališče za AD.

 

Ker pa je do večera še dolgo in je še vroče, se spravim načrtovati poti za naslednje dni, do Bretanje. Vmes me prestraši kolesar, ki se skoraj zaleti vame in me za povrh še pozdravi v domačem jeziku ter naroči pivo. Ugotovim, da je kolesar z Dolenjske, ki kolesari po trasi Toure de France. Čez nekaj časa se nam pridruži še njegova žene, ki ga spremlja v OA. Klepetamo in izmenjujemo izkušnje. Kje vse srečaš Slovenca. Aja, našel nas je zaradi izobešene zastave. Pravim, pravi simboli na pravem mestu!
Večer prinese sprehod po kraju in okolici ter slabo počutje Belle. Malo je bruhala. Upam, da bo vse OK. Noč pa prinese nekaj nekulturnih oslov, ki so hupali med vožnjo. Seveda samo v bližini AD.
17. 7. 2014
Bela je zjutraj še vedno malo čudna, ampak med zajtrkom oživi. Očitno bo OK.
Na AD obesim zastavo, zakrijem okna prede soncem, razvijem tendo in ... Čakava na dogajanje okoli dirke. Vmes bereva, pregledujeva potopise ...

 

Najprej se umiri promet lokalcev in vedno več je vozil cirkusa z imenom Le Tour De France. Po urniku, okoli 15.00, se začne mimohod karavane sponzorjev in organizatorjev. Mične hostese med gledalce “delijo” reklamne izdelke. Nabrala sva nekaj kap, čistil za očala, obeske in še in še. Kot sem opazil že pred tremi leti se med karavano sponzorjev in prihodom tekmovalcev med čakajoče spusti tišina ali bolje mir v pričakovanju.

 

 

Ko pa se je pripeljal prvi tekmovalec, pa eksplozija vpitja, siren, kričanja ... Nepozabno, potrebno doživeti. Letos je bil ubežnik, številke nisem videl , sledila sta dva ubežnika in zatem glavnina. Noro. Za glavnino se vozijo zaostankarji še nekaj minut in sledi avto z oznakami organizatorja, ki objavi konec dirke. Okoli 30 minut in to je to.

 

 

Sledi pakiranje in čez dobrih 20-30 minut se med prvimi odpraviva naprej.

 

Gneča na cesti je nepopisna in za pot, ki bi jo običajno prevozil v 10 minutah, porabim dobrih 30 minut. Čas s Karmen izkoristiva za ogledovanje okolice, vasi in navijačev. Res noro vzdušje, ampak midva zapuščava Tour in odhajava proti Bretanji. Jest pravim, žal. Bom pa lahko še drugič izsiljeval za ogled.
Proti večeru se ustavila v Saint Pourcain Sur Sioule (N46.31232 E3.29670; zastonj; plačljiva storitev) na že znanem postajališču.

Posebnost dneva je bila velika vročina in s tem posledično iskanje sence. Z upanjem na hlad na severu-zahodu Francije se odpraviva spat.
18. 7. 2014
Že zjutraj postaja toplo. Zato se hitro odločiva za premik naprej proti Bretanji. Urejanje komunale sem odpovedal, ker mi je bil stebriček na postajališču sumljiv. Preblizu sta bila oba priključka za vodo, svežo in tisto za čiščenje WC kaset. Sem na načrtu ugotovil, da je med potjo do Rennesa precej postajališč. Pred odhodom seveda sledi še pot do pekarne po bageto in zajtrk.
Med vožnjo se za komunalne zadeve ustaviva v Les Bordesu na postajališču (N47.81068 E2.40771, zastonj). V peklenski vročini opravim izpust, čiščenje WC kasete in točenje vode. Hja, moral bom kupiti nastavek za različne modele pip. Še dobro, da sem vzel s seboj kanister za vodo in je bila težava z napačnimi nastavki hitro rešena.
Med potjo se ustaviva še za nakupe in točenje goriva. Intermarche je zanimiva trgovina. Za točenje goriva pa malo manj. Še dobro, da je med nakupom dobrot za živa bitja, prišlo dekle, ki je obvladala celo angleščino, in kasirala točenje goriva. Pred tem sem diplomiral iz vstavljanja kartic in branja francoskih napisov. Še dobro, da sem imel pomoč, ki mi jo je nudil vznik, ki je prišel točiti gorivo. Avto smo nahranili, midva pa sva se nahranila kasneje v senci ob poti.
Je pa pot zanimiva zaradi tega, ker je od Orleansa naprej ob cesti, in koliko daleč seže oko, eno samo žitno polje. Če so ob Loari lepa in pogosta obcestna postajališča, jih tukaj skoraj da ni. Pa še ta so čisto ob cesti in neprimerna za daljši postanek ali kosilo.
Vmes naju opere nevihta in v oblačnem vremenu prispeva v Cesson-Sevigne (N48.11825 W1.59117, zastonj). Počivališče je zelo lepo in ima tudi sanitarno postajo (plačljivo).

Tako, do tu sem bil glavni za pot, od danes naprej pa je Karmen.
19. 7. 2014
Ponoči me prebudi dež in zjutraj je bilo nebo polno oblakov. V nekaj urah sprememba temperature za 15 in več stopinj. Ne glede na temne oblake se odpraviva na ogled vasi. Seveda je bila prva na vrsti tržnica, ki ob sobotah ponuja lokalne specialitete. Odlično dobrote za vonj in oko. Bella pa je čisto ponorela od vonjav. Med ogledom mesta se seveda ustaviva v pekarni in nakupiva pecivo jutranji obrok.

 

 

Pozno dopoldan se odpraviva proti kraju Dinan, kjer sva si želela ogledati obzidje in mesto. Nič ni bilo. V soboto in nedeljo so imeli srednjeveške dni in vse je bilo zaparkirano ter popolnoma spremenjen cestni režim. Skozi ozke ulice in med parkiranimi avtomobili pobegneva proti St. Malu.

 

Zaradi slabe izkušnje s centrom mesta, se odpraviva na večje plačljivo parkirišče (St. Malo, Parking Relais Paul Feva, N48.64344 W1.99400; 7,50€) in od tam z zastonjskim avtobusom v center mesta.
 

 

  

 

Luštno mesto in vredno ogleda, le naša Bella je postavila nekaj omejitev. Psi ne smejo na obzidje in mestno plažo, niti na povodcu. Je pa mesto 120% turistično in je potrebno nekatere bisere dobesedno poiskati med potepom po mestu. Znamenitosti so lepo označene. Zelo lep pogled je na trdnjavo, ki je ob plimi zalita z vodo in ob oseki na suhem. Po kosilu v restavraciji sva pozno popoldan odšla z avtobusom nazaj na parkirišče. Nekaj časa sva bila v dilemi ali ostati ali naprej. Ker ura še ni pozna sva odšla naprej.
Vmes sva se ustavila na pregradi na reki Rance, ki je ena izmed dveh elektrarn na svetu, ki delujeta na plimo. Ogled muzeja oz. predstavitve je obvezen. V muzeju je predstavljeno pridobivanje elektrike iz vodne energije. Predstavitev me spominjala na predstavitev v Gen-I pri nas v Krškem. Zanimivo. Aha, ogled je zastonj.

 

Ob vračanju v AD naletiva še na zapornico ob elektrarni in celotno proceduro spuščanja bark v morje, pa dvig ceste in tako naprej. Vedno zanimiv pogled.
Pot nadaljujeva skozi mondeno letovišče Dinard, tako vsaj pišejo v različnih vodičih. Gneča in vzdušje je enako kot v podobnih krajih ob Sredozemski obali. Natlačeno in kričeče.

 

 

Hitro pobegneva stran in po stranskih cestah do kraja St. Jacut De La Mer, kjer prespiva na plačljivem parkirišču z vključeno oskrbo (N48.58969 W2.18954; 6€). Pred spancem sledi še sprehod po obali in norenje z Bello po neskončnih prostranstvih mivke. Aha, bila je oseka in so bile za panoramo nasedle barke. Vedno znova me preseneti pogled na tako “zasidrane” barke.
20. 7. 2014
Pozno jutranje vstajanje je v oblačnem vremenu. Očitno bova tudi midva imela podobne izkušnje kot drugi popotniki po Bretanji. Oblačno in muhasto vreme. Kakor koli, bolje kot neznosna vročine preteklih dni.
Po zajtrku nas preseneti hupanje. Lokalni pek je pripeljal dobrote. Za malico kupiva rogljičke. Sledi sprehod po kraju.

   

 

Pot naju vodi do Fort La Latte (N48.665213 W2.290783; ogled 5.20€ po osebi), stare trdnjave. Obisk je obvezen, ker je poleg zgodovine trdnjave zanimiva tudi okolica oziroma razgled, ki ga omogoča izjemna postavitev trdnjave. Nadaljujeva proti Cap Frehel-u. Ker nisva načrtovala podrobnega ogleda in pobirajo parkirnino (5€), se nisva ustavila.

 

Ustaviva se nekaj kilometrov južneje na parkirišču ob plaži. Žal sva ugotovila, da psi nimajo vstopa na plažo čez dan. Ostane le kratek sprehod in kava z rogljičkom. Odlično.
Sledi vožnja in ogled mesta Erguy. Še eno izmed turističnih mest. Sva se jih že navadila in ...

 

Pot nadaljujeva skozi Saint-Brieuc in se ustaviva v bližnjem kraju Plerin sur Mer na postajališču (N48.53108 W2.72481), ki pa me ni prepričal. Hiter postanek in naprej do kraja Binic, kjer se ustaviva na postajališču (N48.60048 W2.83538). Sledi ogled mesta in pristanišča. Ugotovitev podobna kot pri Erguju. Je pa postajališče lepo in mirno.

  

Za dnevni cilj izbereva parkirišče (N48.67648 W2.88538) ob morju v kraju Plouha. Očitno je bil pred kratkim to pravi PZA. Vendar so odstranili sanitarno postajo in zaprli travnato površino za AD. Parkirali smo med ostalimi ADji na asfaltu. Spet opaziva neprijazne znake za pse na plaži, prepoved med 10.00 in 20.00. Nič hudega, počakala sva dobre pol ure in potem sva odšla na plažo z Bello. Sledi preganjanje in kopanje po mivki. Bella je prva zaspala.
21. 7. 2014
Zjutraj ponovimo večerne dejavnosti na plaži. Zaradi utrujenosti je Bella komaj pojedla svoj jutranji obrok.
Najin prvi cilj je kraj Paimpol, kjer se ustaviva na parkirišču (N48.78296 W3.04742) za ADje z oskrbno postajo. Bella je ignorirala najino povabilo na obhod mesta. Jutranja aktivnost ji je očitno pobrala moči.

 

Midva s Karmen pa se odpraviva in pohajkujeva po trgovinah ter paseva firbec. Za nagrado si privoščiva sladoled. Gromozamski!
Med križarjenjem v bližini obale se oglasijo želodci in se za kosilo ustaviva na parkirišču (N48.85773 W3.07890), ki je zanimivo označen. Znak dovoljuje dnevno in nočno parkiranje AD. Upam, da bom podobnih znakov še veliko videl. Povsod.

Po kosilu se zapodiva z Bello na plažo in malo polenarimo. Saj je dopust!

 

Po sprehodu pot nadaljujeva mimo Perros-Guirec do Ploumanach-a kjer se ustaviva za nabiranje rdečih kamnov po katerih je znana obala. Meni se zdijo kamni in skale bolj umazano rjave barve kot pa rdeči. Hja, za reklamo vse.

 

Za cilj sem izbral Port du Diben (N48.70767 W3.82801), kamor sva za najine potovalne navade prispela zelo hitro, malo po 17.00. Karmen pripravi še drugi del kosila in sledi pohajkovanje po obali in spoznavanje lunine pokrajine. Skale so nametane kot bi bil na delu mojster z dinamitom. Očitno pa je “dinamit” odnesel lokalnega peka, ki ga v vasi nisva našla. Očitno bo treba kruh in rogljičke kupiti zjutraj med nadaljevanjem poti.

 

 

   

Za zaključek dneva posediva še pred ADjem in načrtujeva pot za naslednje dni. Pred spancem pa nas pregledajo še žandarji. Bolje povedano, odpeljali so krog med parkiranimi ADji in se odpeljali brez pozdrava.
22. 7. 2014
Ta dan sva namenila le zabušavanju. Zjutraj se prestavimo za dobrih 100km na zahod in se parkirava na postajališču v Portsall (N48.56620 W4.69877; nočitev 2€; storitev 3,50€).

  

Sledi celodnevno zabušavanje na plaži in pred kamperjem. Ker pa je treba lenobo pregnati, se odpraviva tudi na potep po vasi. Ugotoviva, da je parkirišče za ADje med novimi ali obnovljenimi hišami. Pa tudi trgovin nisva našla. Zjutraj bo spet star kruh.
23. 7. 2014
Dan namenjen raziskovanju. Na poti v eno izmed najlepših vasi v Franciji, Le Faou, sva se ustavila v McDonald’s-om, da sva poiskala WiFi. Na Karmično željo! Nikoli si nisem mislil, da bo Karmen iskala dostop do interneta zaradi Facebooka. V zagovor naj zapišem, da sva iskala informacije o njenih tekmovalcih, ki so odšli v Brazilijo na svetovno prvenstvu v programiranju robotov. Menda so bili prvi dan uspešni.

Po povezavi na splet in opravljenem nakupu, sva pot nadaljevala proti prvemu cilju. Ampak, groza. Ugotoviva, da je sprednja šipa počila. Sranje. Sicer ni videti nič hujšega in bova pot nadaljevala.

  

Kljub vsemu v Le Faou (N48.29544 W4.18506; plačljiva nočitev; storitev zastonj) med ogledom mesta opravim nekaj klicev, ki me pomirijo. Vas je zanimiva, predvsem arhitektura. Sicer pa nič posebnega.

   

Pot naju vodi do Camatera na ogled klifov. Parkirava na zastonjskem parkirišču (N48.25716 W4.62142) in se v vročini, ki spet pritiska, odpraviva na ogled klifov oziroma morja pod njimi. Na soncu ne ostaneva predolgo in se raje skrijeva v AD, kjer Karmen pripravi malico.

   

GPS naravnam (spet) na eno najlepših vasi v Franciji, Locronan (N48.09834 W4.21245), ki pa svoj naziv popolnoma upraviči. Parkirava na plačljivem parkirišču z oskrbo za 3€, za morebitno nočitev je plačilo 5€. Pri ogledu znamenitosti naju spet spremlja vročina. Pogrešava hlad oz. svež zrak, ki je bil v preteklih dneh.

  

Dan zaključiva na zastonjskem parkirišču brez oskrbe (N48.05939 W4.70730) severno od rta Pointe du Raz. Med pohajkovanjem nad klifi je odličen razgled na okolico. V bližini je nekaj otočkov in na nasprotnem bregu rt Pointe du Raz, najzahidnejši del Francije v Evropi.
24. 7. 2014
Zjutraj je oblačno in s tem tudi slabši razgled. Večina otokov, ki sva jih občudovala prejšnji dan je v megli.

  

Najprej se odpraviva, vsaj želela sva, na ogled starega mestnega jedra v Concarneau. Izbral sem napačno parkirišče in sva odšla le na sprehod ob obali ter uživala v pogledu na obzidje in mesto na nasprotni obali. Parkirala sva na zastonjskem parkirišču z oskrbo (N47.86320 W3.90533).
Med vožnjo se ozirava za McDonald’s-om, da ugotoviva kako dijaki tekmujejo v Braziliji. Seveda pade kava in sladoled ter ugotovitev, da se dijaki dobro držijo. Kaže na uvrstitev med prvih deset. Super. Menda so organizatorji bolj počasne sorte in rezultate objavljajo bolj počasi. Hja, jug je pač jug.

 

Dan sva zaključila na rtu Quiberon in se nastanila na plačljivem postajališču (N47.49170 W3.13956; 6€, voda plačljiva). Po kratkem sprehodu naju v AD nažene grozeča nevihta na obzorju, ki pa se sprevrže le v nežen dež, ki malo ohladi ozračje. Pred sončnim zahodom se delno zjasni in vidiva zahajati sonce. Karmen opravi še kratek fotografski obhod.
Stanje šipe se je umirilo in upam, da bo tako tudi ostalo.
25. 7. 2014
Začenja se zadnji dan v Bretanji. Za zaključek sva izbrala ogled menhirjev v kraju Carnac, kjer sva parkirala na enem izmed parkirišč v bližini. Informacije sva dobila v turistični pisarni v mestu. Menhirji so zanimivi in vredni ogleda. Meni se niso zdeli nič posebnega. Po polju razmetani kosi kamenja. Je pa zanimivo videti to zgodovinsko izročilo.

  

V bližini kraja Baden se zapeljeva do morja in opravimo še slovo od Atlantika. Zakaj je zaliv Golfe Du Morbihan zanimiv in ga oglašujejo, mi je bilo jasno ob pogledu nanj. Zaščiten pred vsemi hudimi vetrovi in težkim morjem je idealni raj za množico plovil na motor in jadra. Malo me je spominjal na zmanjšano verzijo Jadranskega morja.

     

Naslednji cilj je bil kraj Rochefort En Terre (N47.69925 W2.33388; 2€) od katerega nisva pričakovala veliko. Narobe. To je bila prava jagoda na vrhu izjemno dobre torte, ki se ji reče ogled Bretanje. Slikovita vas, različni obrtniki, arhitektura, urejena okolica in še in še. Odlično in priporočam! Karmen je bila navdušena. Tudi to nekaj pomeni. Kljub vsemu, da sva si kraj ogledala v vročem vremenu in je Bella ves čas iskala senco, nama ni bilo žal krajšega ovinka.

  

Pot sva nadaljevala do področja, kjer se začenja legenda o kralju Arturju. Parkirala sva v kraju Paimpont (N48.02333 W2.17131) in se podala na ogled. Lepo in slikovito mesto. Tudi vredno ogleda.
Na koncu, med potjo do Renesa in naprej proti Le Mans-a, sva ugotavljala, da je notranjost neopravičeno zapostavljena pred obalnim delom Bretanje. Pokrajina je obdelana in ponuja ogromno izbire na tržnicah in tudi trgovinah.
Dan zaključiva v St. Calais-u (N47.92414 E0.74471; zastonj storitev). Ob prihodu ugotoviva, da imajo koncert in je vse skupaj glasno. V družbi še enega AD zaspimo in čakamo jutra.
26. 7. 2014
Jutro je prišlo zelo hitro, ker je galama trajala do jutra. S spanjem ni bilo nič in sem že pričel iskati rezervno pot. Sicer sem optimistično nastavil konec dnevne poti v mestu Singen. Najina vožnja je potekala dobro in sem kljub vsemu ostal "pri sebi". Nekaj vmesnih počitkov za kosilo, pa kavo in rogljiček.
Zadnji del poti naju spremlja dež in vožnja postaja naporna. Na nek način sem bil vesel znaka Singen in parkirišča (N47.76079 E8.82887) kjer sva se ustavila. V dežju parkirava med drugimi ADji in se hitro spraviva spat.
Ampak ni vse preprosto. Očitno naju spremlja glasbene spremljava. Tudi blizu tega parkirišča ima mladina zabavo in so glasni. Sreča, da dežuje in mladina ne galami izven zaprtih prostorov. Glasnost je bila neprimerno nižja kot preteklo noč
27. 7. 2014
Zjutraj se zbudiva v dežju, ki naju spremlja še dober kos poti. V bližini Münchna se prične kazati sonce. Takšno vreme naju spremlja celo pot do Slovenije. Opazujeva narasle reke in potoke. Očitno je v Alpah precej deževalo.
Po prihodu iz Karavanškega predora pa naju pričaka sonce. Hja, res smo na sončni strani Alp.
Po prevoženih 4727 km sva prispela domov in …